ZAKAJ 46 IN NE 60 GLASOV

Poudarki

Ustava vprašanja ni rešila

Ustava Republike Slovenije v 163. členu določa, da je Ustavno sodišče sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor — in dodaja tri besede, ki so za celotno zgodbo odločilne: na način, ki ga določa zakon.

Ustavodajalec je torej vprašanje potrebne večine zavestno prepustil navadnemu zakonu. Da je šlo za zavestno odločitev in ne za spregled, kaže primerjava z drugimi členi iste Ustave. Kjer je ustavodajalec kvalificirano večino hotel, jo je izrecno predpisal: 169. člen zahteva dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev za sprejem akta o spremembi Ustave.

Primerjava pokaže, da ne gre za spregled. Kjer je ustavodajalec kvalificirano večino hotel, jo je zapisal.

Prag za izvolitev ustavnega sodnika je zato od začetka stvar zakonodajalca, ne ustavodajalca. To pomeni tudi, da ga je mogoče spremeniti z navadnim zakonom.

Neodvisnost in nepristranskost sta temelj ustavnega sodstva.

Predlog vlade, junij 1993

Konkretno pravilo je prinesel Zakon o Ustavnem sodišču, katerega zakonodajni postopek je bil voden pod oznako EPA 267. Predlog je Državnemu zboru poslala Vlada Republike Slovenije poleti 1993.

Šlo je za tretjo vlado Republike Slovenije pod vodstvom Janeza Drnovška, oblikovano po volitvah leta 1992, v kateri so sodelovale LDS, SKD, ZLSD in SDSS. Minister za pravosodje je bil takrat Miha Kozinc (LDS), ki je funkcijo opravljal od 25. januarja 1993 do 19. julija 1994.

Formalni predlagatelj zakona je bila torej Drnovškova vlada. To je vse, kar je mogoče trditi z gotovostjo — o čemer več v petem poglavju.

Odbor, ki je predlog obravnaval

Matično delovno telo je bil Odbor Državnega zbora za notranje zadeve in pravosodje, pozneje preimenovan v Odbor za notranjo politiko in pravosodje. Njegovo sestavo je Državni zbor določil z odlokom na seji 23. februarja 1993.

Odbor je imel šestnajst članov:

Stranke tedanje koalicije so imele v odboru deset mest od šestnajstih. Koalicijo je zastopal tudi predsednik odbora.

Dvoje je pri tem treba upoštevati. Prvič, odlok o sestavi je iz februarja 1993, torej štiri mesece pred vložitvijo predloga in leto dni pred sprejemom zakona; sestava delovnih teles se je v tem obdobju lahko spremenila. Drugič, koalicijska večina je bila ob sprejemu zakona že na tesnem — SDS je iz koalicije izstopila 29. marca 1994, tri tedne po dokončni potrditvi zakona.

Kaj je bilo sprejeto, februar 1994

Državni zbor je Zakon o Ustavnem sodišču sprejel na seji 21. februarja 1994 in o njem ponovno odločal 8. marca 1994. Istega dne ga je razglasil predsednik republike Milan Kučan. Objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 15/1994.

Ker ima Državni zbor 90 poslancev, to pomeni najmanj 46 glasov. Bistveno je, da ne gre za relativno večino navzočih, temveč za absolutno večino vseh poslancev — glas odsotnega poslanca torej učinkuje enako kot glas proti. Prvi odstavek 14. člena je od leta 1994 nespremenjen; nadaljnji odstavki istega člena so bili pozneje dopolnjeni.

Kdo je avtor pravila 46 glasov?

Tu je potrebna disciplina, ki je v javni razpravi pogosto ni.

Najnatančnejša mogoča formulacija je torej: rešitev je nastala v zakonodajnem postopku vladnega predloga EPA 267, pri katerem je imel osrednjo vlogo pristojni odbor pod vodstvom Vitodraga Pukla, sprejel pa jo je Državni zbor.

Vsaka trditev, ki gre dlje od tega in imenuje osebnega avtorja, presega, kar dokumenti dopuščajo.

Ali je bila leta 1993 alternativa 60 glasov?

V javni razpravi se občasno pojavi pripoved, da je nekdo že leta 1993 predlagal dvotretjinsko večino, koalicija pa je prag znižala na 46 glasov.

Gre za negativno ugotovitev, ki je po naravi ni mogoče dokončno dokazati — mogoče je le povedati, da je pregled virov ni potrdil. Dokazano pa je, da se je vprašanje 60 glasov zelo konkretno pojavilo nekaj let pozneje.

Leto 1998: dva predloga za dvotretjinsko večino

Leta 1998 sta bila v Državni zbor vložena dva ločena predloga za dvig praga.

Obrazložitev tega predloga je najbolj izdelan dokument celotne razprave in vsebuje štiri argumente.

Zamisel je dobila tudi podporo Komisije Državnega sveta za politični sistem, ki je menila, da bi dvotretjinska večina zagotavljala večjo objektivnost in da izvolitev ustavnih sodnikov terja širši konsenz. Komisija je navedla, da je enako spremembo podprla že februarja 1998 ob Mozetičevem predlogu.

Leta 1998 sta bila vložena konkretna predloga za dvotretjinsko večino.

Zakaj sistem 60 glasov ni bil uveden

Nobeden od predlogov ni postal zakon. Leon Gostiša je svoj predlog sprememb Zakona o Ustavnem sodišču julija 1999 v Državnem zboru umaknil.

V veljavi je s tem ostala ureditev iz leta 1994. Vseh pet sodnikov, katerih mandati so potekli jeseni 1998, je bilo izvoljenih po pravilu 46 glasov, enako pa velja za vse izvolitve od takrat do danes.

Kaj ostaja odprto

Poleg vprašanja o osebnem avtorstvu iz petega poglavja ostajata odprti dve stvari, ki ju z javno dostopnimi viri ni bilo mogoče dokončno preveriti.

Nespremenjena pa ostaja osrednja ugotovitev. Prag 46 glasov ni ustavna kategorija in ni nastal ob osamosvojitvi. Je odločitev navadnega zakonodajalca iz leta 1994, ki jo je mogoče z navadnim zakonom tudi spremeniti — in ki je bila v tridesetih letih vsaj dvakrat resno izpodbijana, obakrat z argumentom, da organ s takšnimi pristojnostmi terja širši politični konsenz, kot ga zmore ena sama koalicija.