SODNO VARSTVO MORA BITI DOSTOPNO VSAKOMUR

BPP ni zgolj socialna ugodnost

Brezplačna pravna pomoč je eden od mehanizmov, s katerimi država preprečuje, da bi bilo učinkovito sodno varstvo odvisno izključno od premoženja posameznika.

Prvi člen ZBPP kot namen zakona določa uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti ob upoštevanju socialnega položaja osebe. BPP zato ni nagrada ali dobrodelnost, temveč institucionalni instrument za dejanski dostop do prava. Zakon o brezplačni pravni pomoči

Pomoč ima smisel, ko človek razume svoj pravni položaj in naslednji korak.

Človek zna opisati problem, ni pa nujno, da zna izbrati pravno pot

26. člen ZBPP med oblikami pomoči izrecno pozna pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji ter tudi pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi, ustavno pritožbo in postopke pred mednarodnimi sodišči. Če prosilec določene oblike pravne pomoči ne navede, zakon predvideva, da o njej po proučitvi zadeve in po lastnem preudarku odloči pristojni organ za BPP. 26. člen ZBPP

Zakon pravno svetovanje opredeljuje kot preučitev pravnega položaja in predpisov, da se upravičenca seznani z vprašanji, pomembnimi za njegove pravice, ter s pogoji, obliko in vsebino pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje.

Človek zna opisati problem, ni pa nujno, da zna pravilno izbrati med obnovo postopka, revizijo ali drugo procesno potjo. Če bi moral laik že pred pridobitvijo strokovne pravne pomoči sam pravilno identificirati pravno sredstvo, bi od njega zahtevali pravno znanje, zaradi pomanjkanja katerega pomoč sploh potrebuje. Tudi 12. člen ZPP priznava poseben položaj stranke brez pooblaščenca. Zakon o pravdnem postopku

Omejitev BPP mora biti jasna

28. člen ZBPP omogoča, da organ obseg pomoči omeji, jo razdeli po fazah, omeji vrsto storitev ali število ur svetovanja. To pa ne pomeni, da je obseg pomoči lahko nejasen. Upravičenec bi moral vedeti kaj mu je bilo odobreno, kaj mu ni bilo odobreno in kakšna je pravna posledica omejitve. 28. člen ZBPP

Od laika ni razumno avtomatično pričakovati, da bo sam pravilno razlikoval med vsemi pravnimi sredstvi.

Štirje preizkusi pravne države

BPP je smiselno presojati skozi štiri medsebojno povezane zahteve: dostop, pravočasnost, kakovost oziroma učinkovitost ter odgovornost.

Dejanski dostop pomeni, da je pravna pot razumljiva in uporabna tudi za ranljivega posameznika.

Pravica mora biti praktična in učinkovita

Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da Konvencija varuje praktične in učinkovite, ne zgolj teoretičnih pravic. V zadevi Airey proti Irski je ugotovilo, da je lahko pravna pomoč v civilnem postopku v določenih okoliščinah potrebna za dejanski dostop do sodišča. Priročnik o evropskem pravu dostopa do pravnega varstva

V zadevi Steel and Morris proti Združenemu kraljestvu je bila pomembna izjemna kompleksnost postopka in velika neenakost med strankami. ESČP je ugotovilo kršitev 6. člena EKČP. Steel and Morris v. United Kingdom

Pravo je učinkovito šele, ko ga je mogoče uporabiti.

BPP, ki pride prepozno, lahko izgubi smisel

Roki za pritožbo, obnovo, revizijo ali druga pravna sredstva lahko potečejo. Če postopek za BPP traja tako dolgo, da medtem izgine možnost učinkovitega pravnega varstva, formalno odločanje ne doseže svojega namena.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-619/15 z dne 2. junija 2016 obravnavalo položaj, ko so bili postopki BPP prekinjeni, postopki, za katere je prosilec pomoč potreboval, pa so tekli naprej. Ugotovilo je kršitev 23. člena Ustave. Odločba Up-619/15

Postavitev odvetnika še ni konec vprašanja

Treba je ločiti med tem, ali je država BPP dodelila, in tem, ali je bila pomoč dejansko učinkovita. Država ne odgovarja za vsako strokovno odločitev ali napako odvetnika, toda uradni vodič ESČP opozarja, da sama postavitev odvetnika še ne zagotavlja učinkovite pravne pomoči. ESČP – vodič po 6. členu

Staroszczyk: zavrnitev pravnega sredstva mora imeti kakovost

V zadevi Staroszczyk proti Poljski je ESČP poudarilo, da mora odklonitev odvetnika, postavljenega v okviru pravne pomoči, izpolnjevati določene standarde kakovosti in stranke ne sme pustiti v negotovosti glede pravnih razlogov. Staroszczyk v. Poland – HUDOC

Če pravni strokovnjak presodi, da določeno pravno sredstvo ni mogoče ali smiselno, je ključno vprašanje, ali je upravičencu jasno in pravočasno pojasnjeno zakaj ter ali mu ostane realna možnost zaščititi svoj položaj.

Siałkowska: čas za drugo možnost mora biti resničen

V povezani zadevi Siałkowska proti Poljski je ESČP obravnavalo tudi trenutek, ko je odvetnik sporočil, da pravnega sredstva ne bo vložil. Če je do izteka roka ostalo le nekaj dni, lahko stranka v praksi izgubi možnost poiskati drugo rešitev. Standard kakovosti je zato povezan tudi s pravočasnostjo pravnega nasveta.

Formalna dodelitev pomoči in njen dejanski učinek nista vedno ista stvar.

Kdo odgovarja, kadar sistem ne deluje?

Odvetnik odgovarja za svoje strokovno delo po pravilih profesionalne odgovornosti. Organ za BPP odgovarja za zakonitost in pravočasnost svojega odločanja ter za naloge, ki mu jih nalaga zakon. Država pa ima širšo dolžnost zagotoviti institucionalni okvir, ki omogoča učinkovit dostop do sodnega varstva.

ESČP opozarja, da državi ni mogoče avtomatično pripisati vsakega napačnega dejanja odvetnika, vendar je sama postavitev odvetnika ne razbremeni vseh obveznosti, če sistemske pomanjkljivosti ali pristojnim organom znane težave povzročijo, da pomoč v praksi ni učinkovita. ESČP – vodič po 6. členu

26. člen Ustave določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja pri opravljanju službe ali dejavnosti državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil. To ne pomeni avtomatične odškodninske odgovornosti za vsako nepravilnost, potrjuje pa, da izvajanje javne oblasti ni izvzeto iz odgovornosti. Ustava Republike Slovenije

Evropski standardi učinkovitega dostopa

Slovenski sistem BPP je del širšega evropskega razumevanja učinkovitega dostopa do pravnega varstva.

Kako je nastala BPP v Sloveniji

Današnji sistem ni nastal čez noč. Pred zakonom iz leta 2001 je Slovenija prešla od stare ureditve pravne pomoči prek večletne pravne praznine do sistemskega zakona, ki je BPP povezal z enakopravnim dostopom do sodnega varstva.

V nekdanji Socialistični republiki Sloveniji je bil 11. julija 1979 sprejet Zakon o pravni pomoči, objavljen v Uradnem listu SRS št. 23/79. Šlo je za širše zasnovano ureditev tedanjega družbenega sistema; med drugim je organom nalagala tudi dajanje brezplačnih pravnih nasvetov. Že tu je bila prisotna ideja, da mora človek brez pravnega znanja nekje dobiti osnovno pomoč. Poročevalec – Zakon o pravni pomoči

1993–1994: stari sistem izgine, novega še ni

Zakon iz leta 1979 je bil leta 1993 razveljavljen z Zakonom o odvetništvu. Z uveljavitvijo Zakona o sodiščih aprila 1994 je bila dotedanja brezplačna pravna pomoč na sodiščih odpravljena tudi zato, ker je bilo dajanje pravne pomoči razumljeno kot nezdružljivo s sodniško funkcijo. Celovit nadomestni sistem pa ni nastal.

1995–1998: Varuh opozarja na pravno praznino

Varuh človekovih pravic je že leta 1995 opozoril, da lahko visoki stroški odvetniških storitev posamezniku dejansko preprečijo dostop do strokovne pomoči in s tem do sodišča, posebej pri socialno šibkejših strankah v civilnih in družinskih postopkih. Leto pozneje je izrecno ugotavljal, da celovit sistem BPP še vedno ne obstaja. Varuh – letno poročilo 1995

Iz uradnih gradiv izhaja, da se je projekt prihodnjega ZBPP leta 1998 že konkretno pripravljal na Ministrstvu za pravosodje. Varuh je poročal, da je ministrstvo oblikovalo strokovna izhodišča o obsegu in načinu zagotavljanja BPP, vendar je še vedno opozarjal na pravno praznino.

1999: novi ZPP in prvi zakonodajni predlog

Novi ZPP je vprašanje še zaostril, saj je pri nekaterih zahtevnejših pravnih sredstvih predvidel kvalificirano zastopanje. Varuh je opozoril, da lahko obvezno zastopanje brez dostopa do odvetnika samo postane ovira za sodno varstvo. Varuh – novi ZPP in BPP

4. oktobra 1999 je poslanec Borut Pahor vložil Predlog zakona o nadomestnem reševanju sporov in brezplačni pravni pomoči – ZNRSBPP, EPA 949-II. Pripravljalno gradivo je problem BPP obravnavalo tudi z vidika socialnih služb in enakega dostopa zelo revnih do pravnega varstva.

2000: Vlada pripravi svoj ZBPP

Vlada je na seji 31. avgusta 2000 določila besedilo Predloga ZBPP, EPA 1301-II, in ga poslala Državnemu zboru. Predlagala je hitri postopek; zakon je bil tudi del zavez Republike Slovenije v procesu prevzemanja pravnega reda EU. Pripravljalno gradivo pa je hkrati poudarjalo domačo ustavno potrebo po učinkovitem sodnem varstvu. Vladni predlog ZBPP, 2000

Vladni predlog leta 2000 je med oblikami BPP že izrecno našteval »pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi«. Enako je bilo zapisano v 26. členu zakona, sprejetega leta 2001. Prvotni zakon je predvideval tudi, da v primeru, ko prosilec določene oblike pomoči ne navede, o njej po proučitvi zadeve odloči pristojni organ. Prvotni ZBPP, Uradni list RS 48/2001

Zakaj zakon ni bil sprejet že leta 2000?

Vladni predlog je naletel na procesno oviro, ker je bil v postopku že starejši poslanski predlog, ki je urejal podobno področje. 26. februarja 2001 je bil poslanski predlog umaknjen, s čimer se je odprla pot vladnemu ZBPP.

31. maj 2001: rojstvo današnjega sistema

Državni zbor je ZBPP sprejel 31. maja 2001; predsednik republike ga je razglasil 8. junija, objavljen je bil 13. junija 2001 in začel veljati 11. septembra 2001. Prvi člen je namen sistema opredelil kot uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti ob upoštevanju socialnega položaja. Varuh je njegovo sprejetje pozneje opisal kot rezultat večletnih prizadevanj za dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva ne glede na socialni položaj posameznika. Varuh – letno poročilo 2001

Od zakona na papirju do sistema v praksi

Zakon je zahteval organizacijo strokovnih služb za BPP in sprejetje izvedbenih predpisov. Varuh je v poročilu za leto 2001 posebej pohvalil pravočasno sprejetje izvedbenih predpisov in pripravo informacij za uporabnike.

Ni dovolj vprašati samo, ali BPP obstaja

Ključna so vprašanja, ali je sistem v konkretnem trenutku dejansko sposoben zagotoviti pravno varstvo.

Ključni viri

Za nadaljnje branje so spodaj zbrane primarne in institucionalne povezave, uporabljene v besedilu.