STEČAJ IN INSOLVENTNOST

Najprej ločimo štiri različne položaje

Kdaj je nekdo dejansko insolventen?

To je eno najpomembnejših vprašanj celotnega področja.

ZFPPIPP ne uporablja samo splošne ocene »nima denarja«, ampak določa pravne kriterije in domneve.

Pri pravni osebi, podjetniku ali zasebniku se med drugim domneva trajnejša nelikvidnost, če več kot dva meseca zamuja z eno ali več obveznostmi, katerih skupna višina presega 20 % njegovih obveznosti, ugotovljenih na zakonsko določen način. Zakon pozna tudi druge položaje, povezane z dalj časa neuspešno izvršbo oziroma pomanjkanjem sredstev na računih.

Zakon posebej strogo obravnava neplačevanje delavcev. Za pravno osebo, podjetnika ali zasebnika velja neizpodbojna zakonska domneva trajnejše nelikvidnosti, če več kot dva meseca zamuja s plačami delavcem do višine minimalne plače ali z davki in prispevki, ki jih mora plačati ob teh plačah, če tak položaj obstaja tudi neposredno pred vložitvijo predloga za začetek postopka.

Druga stran insolventnosti je dolgoročna plačilna nesposobnost.

Ena izmed zakonskih domnev je prezadolženost: vrednost dolžnikovega premoženja je manjša od vsote njegovih obveznosti. Pri kapitalski družbi zakon pozna še dodatno kapitalsko domnevo, vezano na izgubo in osnovni kapital.

To pokaže pomembno razliko:

likvidnost govori o sposobnosti plačevanja obveznosti ob zapadlosti;

premoženjska oziroma dolgoročna sposobnost pa o tem, ali finančna struktura dolžnika sploh še vzdrži.

Podjetje ima lahko veliko premoženja in kljub temu nima denarja za današnje račune. Lahko pa nekaj časa račune še plačuje, čeprav je njegova finančna struktura dolgoročno nevzdržna.

Insolventnost ni matematični trenutek, ki ga lahko poslovodstvo ignorira

Za poslovodstvo je vprašanje časa posebej pomembno.

ZFPPIPP določa, da se pri njegovih zakonskih dolžnostih šteje, da je družba postala insolventna takrat, ko bi to lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi ravnalo s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in upravljanja podjetij.

To pomeni, da se poslovodstvo praviloma ne more preprosto braniti:

»Mi tega nismo vedeli.«

Pravno pomembno vprašanje je lahko:

»Ali bi glede na podatke, ki so bili na voljo, to morali vedeti?«

Prav zato mora poslovodstvo spremljati likvidnost, kapitalsko ustreznost, tveganja in razvoj dogodkov, ki bi lahko ogrozili obstoj družbe.

Ko se pojavi grozeča insolventnost, mora sprejemati ustrezne ukrepe, obveščati nadzorne organe in pri odločitvah upoštevati tudi položaj upnikov. Zakon izrecno zahteva izogibanje ravnanjem, ki bi brez ustreznega razloga neenako obravnavala primerljive upnike ali zmanjševala premoženje in sposobnost preživetja družbe.

Ko je družba že insolventna, se prostor poslovodstva še bolj zoži. Družba praviloma ne sme več opravljati plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za njeno redno poslovanje in jih dovoljuje zakon.

To je ena od bistvenih sprememb perspektive insolvenčnega prava:

dokler podjetje normalno posluje, je težišče na poslovanju in ustvarjanju vrednosti; ko se približuje insolventnosti, postaja vse pomembnejše tudi varovanje skupnega premoženja za upnike.

Kršitve teh dolžnosti niso samo teoretične. ZFPPIPP določa tudi posebno odškodninsko odgovornost članov poslovodstva do upnikov, če so izpolnjeni zakonski pogoji in upniki zaradi nepravočasnega oziroma prepovedanega ravnanja v poznejšem stečaju niso dosegli polnega poplačila.

Pravo poskuša težavo prestreči pred stečajem

Sodobno insolvenčno pravo ni več zasnovano samo okoli vprašanja:

»Kako bomo podjetje prodali, ko propade?«

Enako pomembno postaja vprašanje:

»Ali lahko pravočasno posežemo, preden propade podjetje, ki ima sicer zdravo gospodarsko jedro?«

ZFPPIPP zato razlikuje postopke zaradi grozeče insolventnosti in postopke zaradi že nastale insolventnosti.

Pri grozeči insolventnosti sta predvidena preventivno prestrukturiranje in sodno prestrukturiranje zaradi odprave grozeče insolventnosti. Grozeča insolventnost pomeni verjetnost, da bo dolžnik v enem letu postal insolventen.

Pri preventivnem prestrukturiranju je cilj, da dolžnik skupaj z upniki pravočasno spremeni finančno strukturo: na primer roke plačil, višino ali strukturo določenih obveznosti oziroma izvede druge ukrepe, ki odpravijo vzroke bodoče insolventnosti.

To je ekonomsko zelo pomembno.

Če delujoče podjetje kot celota ustvarja večjo vrednost kot kup njegovih posameznih strojev, vozil, pogodb, znanja in odnosov s kupci, je lahko prestrukturiranje boljša rešitev tudi za upnike.

Zato insolvenčno pravo ni nujno izbira med »dolžnikom« in »upniki«. Uspešno prestrukturiranje je lahko v interesu obeh, če upnikom omogoči boljše poplačilo, kot bi ga dobili ob takojšnjem razkosanju podjetja.

Tudi država ponuja orodje za zgodnje opozarjanje

To področje ima danes tudi zelo praktičen javni pripomoček.

Na GOV.SI je objavljena Aplikacija za signaliziranje stanja grozeče insolventnosti. Na podlagi podatkov iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida poda informativno oceno verjetnosti insolvenčnega dogodka v naslednjih 12 mesecih.

Rezultat nima pravnega učinka in sam po sebi ne dokazuje insolventnosti, je pa namenjen zgodnjemu zaznavanju negativnih trendov in pravočasnemu razmisleku o prestrukturiranju.

Aplikacija za signaliziranje grozeče insolventnosti – GOV.SI

To dobro ponazarja novo logiko sistema:

ne čakaj na stečajni razlog, če je težavo mogoče prepoznati eno fazo prej.

Če je insolventnost že nastopila

Ko je dolžnik insolventen, je temeljna odločitev drugačna:

ali obstaja realna pot do finančnega prestrukturiranja ali ne?

Če je podjetje mogoče finančno sanirati, pride v poštev prisilna poravnava oziroma druga ustrezna oblika prestrukturiranja po ZFPPIPP.

Če uspešna sanacija ni realna oziroma ne bi dala ustreznega rezultata za upnike, pride v ospredje stečaj.

ZFPPIPP razlikuje stečaj pravne osebe, osebni stečaj in stečaj zapuščine.

Pomembno je tudi, da stečaj ni isto kot prostovoljna likvidacija.

Pri prostovoljni likvidaciji se izhodiščno predpostavlja, da bo družba svoje obveznosti lahko poplačala. Insolvenčni postopek pa rešuje položaj, v katerem je prav nezadostna sposobnost izpolnitve obveznosti osrednji problem.

Zakaj sploh potrebujemo stečaj?

Predstavljajmo si podjetje s premoženjem v vrednosti 500.000 € in dolgovi v višini 1.000.000 €.

Če bi vsak upnik nadaljeval svojo izvršbo, bi prvi morda dosegel 100-odstotno poplačilo, drugi nekaj manj, zadnji pa nič.

Stečajno pravo zato individualno tekmovanje nadomesti s skupnim postopkom.

Stečaj je v tem smislu kolektivizacija poplačila.

Premoženje stečajnega dolžnika, ki se po zakonu unovčuje za kritje stroškov postopka in plačilo upnikov, sestavlja stečajno maso.

Toda cilj ni nujno prodati vsakega stola, računalnika in pogodbe posebej. Tudi znotraj stečaja je lahko mogoče ohraniti rentabilni del poslovanja oziroma zdravo poslovno jedro s prodajo premoženja kot poslovne celote.

Zato je pravilnejše razumeti stečaj kot:

organizirano pretvorbo preostale vrednosti dolžnika v čim ugodnejše poplačilo upravičencev.

Trije temeljni principi

ZFPPIPP posebej določa tri temeljna načela postopkov zaradi insolventnosti.

»Enakost upnikov« ne pomeni, da so vsi upniki enaki

Za razumevanje stečaja je treba poznati položaj svoje terjatve.

Začetek stečaja je pravni prelom

Začetek stečaja ni samo administrativni vpis poleg imena podjetja.

Gre za trenutek, ko se pravila bistveno spremenijo.

ZFPPIPP določa, da pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je objavljen oklic o začetku stečajnega postopka.

To je pomembno tudi praktično:

Kaj se zgodi s poslovodstvom?

Pri stečaju pravne osebe z začetkom postopka prenehajo pooblastila dotedanjih zastopnikov, prokuristov in poslovodstva za zastopanje oziroma vodenje poslov.

Ta pooblastila pridobi upravitelj.

To ne pomeni, da podjetje fizično izgine tisti dan.

Pravna oseba obstaja med postopkom, vendar se njeno upravljanje podredi namenu stečaja.

Upravitelj ni novi lastnik podjetja.

Je organ postopka, ki mora svoje pristojnosti izvajati skladno z zakonom in z ustrezno profesionalno skrbnostjo zaradi varovanja in uresničevanja interesov upnikov. Imenuje ga sodišče.

Kaj se zgodi z računi?

Pogosta poenostavitev je:

»Vsi bančni računi se zaprejo.«

Takšna trditev je preveč absolutna.

Bistveno pravno dejstvo je, da po začetku stečaja dotedanji zastopniki izgubijo pooblastila, upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje in vodenje poslov ter mora ponudnike plačilnih storitev, ki vodijo dolžnikove račune, obvestiti o začetku stečaja.

Pravilneje je torej reči:

dolžnik po začetku stečaja z denarjem in računi ne razpolaga več tako kot pred njim; finančno poslovanje se podredi stečajnemu režimu in upravitelju.

Kaj pa izvršbe?

Tudi trditev:

»Ko se začne stečaj, se vse izvršbe preprosto ustavijo.«

je preveč poenostavljena.

Eden izmed bistvenih namenov stečaja je preprečiti, da bi posamezni upniki mimo kolektivnega postopka izčrpavali skupno premoženje.

Toda učinek začetka stečaja na konkreten že začeti izvršilni postopek je lahko odvisen od njegove faze, od tega, ali je upnik že pridobil ločitveno pravico, in od drugih zakonskih okoliščin.

Zato je pravilno splošno pravilo:

začetek stečaja bistveno poseže v možnost individualnega izvrševanja, vendar je treba za posamezno izvršbo preveriti njen konkreten pravni položaj.

Prav zato insolvenčnega postopka in običajne izvršbe ni mogoče enačiti.

Izvršba je praviloma individualna.

Stečaj je kolektiven.

Kaj mora narediti upnik?

To je eden najbolj praktičnih delov celotnega sistema.

Če izveste, da je vaš dolžnik v stečaju, je prva naloga:

preveriti uradno objavo postopka.

Za to je osrednja javna točka AJPES – eObjave v postopkih zaradi insolventnosti.

Tam se objavljajo sklepi, oklici, poročila upraviteljev, seznami preizkušenih terjatev, podatki o prodajah in druga pisanja, katerih javno objavo določa zakon. eINSOLV pa omogoča vpogled v osnovne podatke o posamezni zadevi in seznam procesnih dejanj.

AJPES – eObjave v postopkih zaradi insolventnosti

V stečajnem postopku je splošni rok za prijavo terjatve tri mesece od objave oklica o začetku stečaja, če zakon za določen položaj ne določa drugače.

To pomeni nekaj zelo pomembnega:

Kaj vsebuje prijava terjatve?

Prijava ni zgolj sporočilo:

»Dolžni ste mi 10.000 €.«

ZFPPIPP zahteva določen zahtevek za priznanje terjatve, opis dejstev, iz katerih izhaja, in ustrezne dokaze. Pri denarni terjatvi je treba pravilno opredeliti glavnico, morebitne obresti in stroške ter po potrebi uveljavljati tudi prednostni položaj.

Za prijavo terjatve se po pojasnilu Ministrstva za pravosodje ne plača sodna taksa.

Nato upravitelj terjatve preizkusi.

Lahko jo prizna ali prereka. Prerekajo jo lahko pod pogoji zakona tudi drugi upniki. Če je terjatev prerekana, se vprašanje njenega obstoja lahko nadaljuje v ustreznem sodnem postopku.

Zato prijava še ne pomeni avtomatičnega poplačila.

Najprej se ugotavlja:

ali terjatev obstaja, v kakšni višini obstaja in kakšen položaj ima.

Šele nato pride vprašanje, koliko bo iz razpoložljive mase dejansko mogoče plačati.

Zamuda roka je lahko usodna — vendar je treba ločiti vrste stečaja

Pri stečaju pravne osebe je trimesečni rok izredno pomemben. ZFPPIPP za običajno terjatev določa strogo posledico zamude; sodna praksa jo opisuje kot prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika in zavrženje prepozne prijave.

Toda tu nastopi zelo pomembna izjema za razumevanje sistema.

Pravil stečaja pravne osebe ni dovoljeno avtomatično prenesti na osebni stečaj.

ZFPPIPP za osebni stečaj izrecno izključuje uporabo petega odstavka 296. člena, torej pravila, na katerem temelji omenjena posledica zamude prijave.

To je dober primer, zakaj je nevarno zapisati samo:

Za stečaj pravne osebe je trimesečni rok praviloma izredno strog.

Pri osebnem stečaju pa zakon uporablja drugačen režim.

Delavci in stečaj

Začetek stečaja ne pomeni, da vsem zaposlenim istega trenutka avtomatično preneha delovno razmerje.

ZDR-1 določa, da lahko upravitelj zaposlenim, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno, odpove pogodbo o zaposlitvi s 15-dnevnim odpovednim rokom. Pri odpovedovanju večjemu številu delavcev veljajo tudi dodatne obveznosti.

Položaj delavcev je hkrati posebej zaščiten v insolvenčnem pravu.

ZFPPIPP vrsto njihovih terjatev uvršča med prednostne terjatve, kar jim daje boljši vrstni red poplačila od običajnih navadnih nezavarovanih terjatev.

To odraža širše načelo:

Stečajna masa ni nujno vse, kar je fizično pri dolžniku

Stečajna masa je premoženje stečajnega dolžnika, ki se po pravilih postopka unovčuje zaradi kritja stroškov in plačila upnikov.

Toda pred prodajo je treba odgovoriti tudi na vprašanje:

kaj dejansko pripada dolžniku?

Če je v njegovem skladišču stvar druge osebe, ta okoliščina ni nepomembna samo zato, ker je stvar fizično pri dolžniku.

Prav zato zakon pozna izločitvene pravice.

Podobno mora upravitelj preverjati terjatve dolžnika do tretjih oseb, stvarne pravice, nepremičnine, premičnine, deleže in druga premoženjska upravičenja.

Stečajna masa je zato predvsem pravna kategorija premoženja, ne samo seznam predmetov, ki jih je mogoče videti.

Zakaj se preverjajo tudi pretekli posli?

Ko podjetje pride v stečaj, ni dovolj pogledati samo:

kaj ima danes.

Pomembno je lahko tudi:

kaj se je s premoženjem dogajalo pred stečajem.

Če bi insolventni dolžnik tik pred stečajem lahko neomejeno podarjal premoženje povezanim osebam ali izbiral enega upnika in ga poplačal na škodo vseh drugih, bi bilo načelo kolektivnega poplačila zelo enostavno obiti.

ZFPPIPP zato ureja tudi izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, upravitelj pa ima pri takšnih postopkih zakonske naloge.

Smisel tega instituta je zaščititi stečajno maso pred ravnanji, ki so jo pred postopkom neupravičeno zmanjšala oziroma posameznim osebam omogočila položaj, ki ga po pravilih kolektivnega postopka ne bi smele imeti.

Osebni stečaj je drugačen od stečaja podjetja

Pri pravni osebi stečaj praviloma vodi proti njenemu prenehanju.

Človek pa po koncu osebnega stečaja seveda še vedno obstaja.

Zato osebni stečaj rešuje drugačen problem:

kako pošteno razdeliti razpoložljivo premoženje med upnike, ne da bi posameznika zaradi neobvladljivih starih dolgov nujno za vedno izključili iz normalnega ekonomskega življenja.

ZFPPIPP zato osebni stečaj povezuje tudi z možnostjo odpusta obveznosti.

Toda zelo pomembno:

osebni stečaj ni isto kot odpust obveznosti.

Če obveznosti v osebnem stečaju niso poplačane, samo zaradi konca stečaja načeloma ne izginejo. Odpust obveznosti je poseben mehanizem, o katerem odloča sodišče pod zakonskimi pogoji.

Kaj pomeni odpust obveznosti?

Namen odpusta je poštenemu in vestnemu dolžniku omogočiti, da se pod zakonskimi pogoji razbremeni dela obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni sposoben poravnati.

Sodišče ob začetku postopka odpusta določi preizkusno obdobje.

Po veljavni ureditvi je to praviloma od enega do treh let, pri čemer sodišče upošteva okoliščine konkretnega dolžnika.

To je pomembna sprememba glede na številne starejše spletne vodiče, ki še vedno navajajo nekdanji daljši razpon.

Odpust prav tako ne učinkuje na vse obveznosti.

ZFPPIPP iz njegovega učinka izključuje določene prednostne terjatve. Zato trditev:

»Po osebnem stečaju se izbrišejo vsi dolgovi.«

ni pravilna.

Pravilneje je:

pravnomočen odpust pod zakonskimi pogoji prepreči nadaljnje sodno uveljavljanje tistih neplačanih terjatev, na katere odpust po ZFPPIPP učinkuje.

Osebni stečaj tudi ne pomeni, da človeku vzamejo »čisto vse«

V osebnem stečaju se oblikuje stečajna masa, vendar zakon v povezavi s pravili izvršilnega prava določa tudi omejitve in izvzetja.

V maso lahko pod pogoji zakona spadajo tudi določeni prihodki in premoženje, pridobljeno med postopkom, vendar dolžnik ni preprosto postavljen v položaj popolne materialne brezpravnosti.

Hkrati se njegova poslovna sposobnost glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso, omeji.

To ponovno pokaže dvojno naravo osebnega stečaja:

upniki morajo dobiti tisto, kar jim je po zakonu mogoče nameniti;

dolžnik pa ostaja oseba, katere osnovni pravni in socialni položaj mora biti ohranjen.

Kdo pravzaprav vodi sistem?

Okrožno sodišče

Insolvenčni postopki so sodni postopki.

Za njihovo vodenje so stvarno pristojna okrožna sodišča. Sodišče odloča o začetku postopka, izdaja sklepe, imenuje upravitelja in izvaja pristojnosti nadzora, ki mu jih daje zakon.

Upravitelj

Upravitelj je organ postopka, ne zasebni zastopnik dolžnika in ne odvetnik posameznega upnika.

Njegova naloga je izvajanje zakonskih pristojnosti zaradi varovanja in uresničevanja interesov upnikov. Funkcijo lahko opravlja le oseba z dovoljenjem ministra, pristojnega za pravosodje, sodišče pa jo imenuje v konkretnem postopku.

AJPES

AJPES zagotavlja osrednjo javno informacijsko infrastrukturo.

Prek eObjav so dostopna javno objavljena pisanja in dokumenti, prek eINSOLV pa osnovni podatki in procesna dejanja v konkretnih postopkih.

Ministrstvo za pravosodje

Ministrstvo sodeluje pri oblikovanju insolvenčne zakonodaje, odloča o izdaji in odvzemu dovoljenj upraviteljem, vodi njihov seznam, izvaja nadzor nad njihovim ravnanjem in nadzor nad Zbornico upraviteljev Slovenije.

Zbornica upraviteljev Slovenije

Imetniki veljavnega dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja se morajo vključiti v Zbornico upraviteljev Slovenije. Zbornica ima strokovno in samoregulativno vlogo na področju upraviteljske stroke.

FURS

Finančna uprava je v insolvenčnih postopkih pogosto eden od upnikov zaradi davkov in drugih javnih dajatev. Njen položaj je načeloma primerljiv položaju drugih upnikov, zakon pa za nekatere javne dajatve določa posebna pravila.

AJPES je za posameznika najpomembnejša praktična vstopna točka

Če veste samo ime podjetja in želite ugotoviti, kaj se dogaja, začnite pri AJPES.

eObjave odgovorijo predvsem na vprašanje:

»Kateri dokumenti so bili v postopku objavljeni?«

eINSOLV pa pomaga odgovoriti:

»Kateri postopek teče, pred katerim sodiščem, pod katero opravilno številko, kdo je upravitelj in katera procesna dejanja so bila opravljena?«

To je pomembno, ker se insolvenčni postopek ne spremlja tako kot običajen zasebni spor med dvema osebama.

Gre za postopek z velikim številom potencialnih udeležencev, zato ima javna objava sistemsko funkcijo.

Kaj pomeni stečaj za različne ljudi?

Najpogostejše zmote

»Podjetje ne plača računa dva meseca, zato je avtomatično insolventno.«

Ne nujno. Zakon določa konkretne kriterije in domneve; posamezna zamuda brez upoštevanja njihove višine in celotnega finančnega položaja sama zase še ne daje vedno tega odgovora.

»Insolventnost pomeni stečaj.«

Ne. Insolventnost je stanje. Poleg stečaja lahko obstajajo možnosti prestrukturiranja.

»Stečaj je isto kot likvidacija.«

Ne. Pri prostovoljni likvidaciji se predpostavlja možnost poplačila vseh obveznosti, medtem ko je stečaj postopek zaradi insolventnosti.

»Vsi upniki se poplačajo enako.«

Ne. Enako se obravnavajo upniki v enakem pravnem položaju. Zavarovane, prednostne, navadne in podrejene terjatve imajo različne položaje.

»Stečaj pomeni, da se vse proda po kosih.«

Ne nujno. Tudi v stečaju je mogoče ohraniti vrednost zdravega poslovnega jedra, na primer s prodajo poslovne celote.

»Osebni stečaj izbriše dolgove.«

Sam osebni stečaj ne. Za to obstaja poseben postopek odpusta obveznosti, odpust pa ne učinkuje na vse vrste obveznosti.

»V stečaju se vse izvršbe obravnavajo enako.«

Ne. Učinki so odvisni tudi od položaja posameznega upnika in faze izvršbe.

Globlja logika insolvenčnega prava

Celoten sistem je mogoče razumeti skozi tri časovna obdobja.

Temeljno vprašanje ni samo: »Koliko dolguje?«

V običajnem obligacijskem razmerju sta osrednji vprašanji pogosto:

Ali dolg obstaja?

Kdaj mora biti plačan?

V insolvenčnem pravu to ni več dovolj.

Dodati je treba:

Šele skupaj ta vprašanja pokažejo resnični položaj.

Zato je insolvenčno pravo predvsem pravo razdelitve tveganja

Vsaka pogodba vsebuje tveganje, da druga stran nekoč ne bo mogla izpolniti svoje obveznosti.

Dokler je dolžnik solventen, tega skoraj ne opazimo.

Ko premoženja ni dovolj, pa postane nujno odgovoriti:

kdo bo nosil izgubo?

ZFPPIPP tega ne rešuje naključno.

Del izgube nosijo navadni upniki.

Zavarovani upniki imajo posebno varstvo iz zavarovanja.

Nekaterim družbeno posebej pomembnim terjatvam zakon daje prednost.

Podrejeni upniki zavestno oziroma na podlagi svojega pravnega položaja stojijo za drugimi.

Lastnik stvari, ki sploh ni dolžnikova, pa ne bi smel biti obravnavan kot navaden upnik samo zato, ker je njegova stvar trenutno pri dolžniku.

Vrstni red poplačila je zato v resnici način, kako pravo razdeli posledice ekonomskega neuspeha.

Bistvo