Brezplačna pravna pomoč: ko je denar natančno urejen, kakovost pa ne

Pravica ni odločba o BPP, ampak možnost učinkovitega varstva

Veljavni Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) svoj namen opredeljuje jasno: omogočiti uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti osebi, ki si ga zaradi svojega socialnega položaja brez škode za lastno preživljanje oziroma preživljanje svoje družine ne bi mogla zagotoviti.

Zato uspešnosti BPP ni mogoče meriti samo s številom pozitivnih odločb. Pomembno je tudi, ali je pomoč pravočasna, dejansko dostopna in strokovno dovolj kakovostna, da lahko posameznik svojo pravico učinkovito uveljavlja.

Formalna dodelitev še ni učinkovito sodno varstvo.

Ustavno sodišče je v odločbi Up-2511/06 pri pravici do dostopa do sodišča poudarilo, da mora biti dostop dejanski in učinkovit. Kadar je za učinkovito uveljavljanje pravice potrebna strokovna pomoč, postane vprašanje dostopnosti odvetnika del vprašanja dostopa do sodišča.

II / evropska primerjava

Slovenija za pravosodje namenja sorazmerno veliko

Podatki CEPEJ za leto 2022 pokažejo pomembno izhodišče. Slovenija za pravosodni sistem kot celoto ne namenja malo denarja.

Izvedeni proračun pravosodnega sistema je znašal približno 107,1 € na prebivalca. Mediana držav Sveta Evrope je znašala približno 74,8 € na prebivalca.

Tudi delež glede na BDP je bil v Sloveniji nad evropsko mediano. CEPEJ zato slovenski pravosodni proračun opisuje kot proračun, ki je na prebivalca občutno nad mediano Sveta Evrope.

Težko je torej trditi, da je osnovni problem preprosto v tem, da Slovenija za pravosodje nima denarja.

III / razporeditev sredstev

BPP ostaja majhen del razmeroma velikega pravosodnega proračuna

Pri brezplačni pravni pomoči je slika drugačna.

Slovenija je leta 2022 za pravno pomoč namenila približno 2,55 € na prebivalca. Mediana CEPEJ je bila približno 2,65 €.

Še bolj poveden je delež BPP v celotnem pravosodnem proračunu. V Sloveniji je znašal samo približno 2,4 %, medtem ko je bila mediana držav CEPEJ približno 4,9 %.

Razlika postane še izrazitejša, če Slovenijo primerjamo z državami v podobni gospodarski skupini. Pri državah z BDP na prebivalca med 20.000 in 40.000 € je povprečni izdatek za pravno pomoč znašal približno 10,29 € na prebivalca.

Slovenija je s približno 2,55 € namenila le približno četrtino tega povprečja.

Vprašanje zato ni samo, koliko denarja dobi pravosodje, ampak tudi, za kateri del pravosodja se denar nameni.

IV / ZBPP-D

Od brezplačne pomoči k sistemu soplačila

Predlog ZBPP-D želi odpraviti sedanji učinek »vse ali nič«. Namesto enega dohodkovnega praga uvaja spodnjo in zgornjo mejo ter med njima delno BPP.

Pri samski osebi spodnja meja za popolno kritje zaradi ponderja 0,80 znaša 160 % osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Ko samska oseba to mejo preseže, vendar ostane pod zgornjo mejo, država krije 80 % stroškov, preostalih 20 % pa mora plačati upravičenec.

Pri družinah se kritje zmanjšuje po stopnjah: 80 %, 70 %, 60 % in nazadnje 50 %. Upravičenec torej prispeva od 20 do 50 %.

Velik prag »vse ali nič« se zmanjša, vendar nastane več manjših pragov.

Majhna sprememba dohodka lahko zato še vedno pomeni takojšen skok lastnega plačila za deset odstotnih točk.

Še pomembnejše pa je vprašanje, kaj se zgodi, če je človek formalno dovolj reven za delno BPP, vendar nima denarja niti za svoj 20-, 30-, 40- ali 50-odstotni delež.

Predlog določa, da svoj delež pravne pomoči upravičenec plača neposredno izvajalcu BPP. Splošne varovalke, ki bi ob dokazani dejanski nezmožnosti plačila ta prispevek avtomatično zmanjšala ali odpravila, predlog ne oblikuje jasno.

V / posebno občutljiv položaj

Izjemna BPP: država prizna izjemen položaj, nato zahteva polovico

Posebej občutljiva je predlagana ureditev izjemne brezplačne pravne pomoči.

ZBPP-D določa, da država pri izjemni BPP krije samo 50 % stroškov pravne pomoči in 50 % stroškov sodnega postopka. Preostalih 50 % mora kriti upravičenec.

Izjemna BPP pa obstaja prav zato, ker običajni dohodkovni kriteriji zaradi posebnih življenjskih, zdravstvenih ali družinskih okoliščin ne pokažejo nujno dejanskega položaja posameznika.

Če posebne okoliščine upravičujejo izjemno pomoč, se postavlja vprašanje, ali je avtomatičen 50-odstotni soprispevek vedno sorazmeren.

VI / fiskalna logika

BPP postaja tudi »začasna založitev«

Že prvi člen novele pokaže pomembno spremembo v načinu razumevanja sistema. Izraz »zagotovitev sredstev« se nadomešča z izrazom »začasna založitev sredstev«.

S tem je še jasneje poudarjeno, da strošek BPP ni vedno dokončni strošek države. Če so izpolnjeni zakonski pogoji, mora upravičenec pozneje del sredstev vrniti.

Novela krepi tudi mehanizem vračanja. Kadar sodišče upravičencu prisodi denar, naj bi se ta praviloma nakazal na fiduciarni račun odvetnika. Iz njega se najprej poravnajo obveznosti do Republike Slovenije in morebitni soprispevek, šele nato pa preostanek prejme upravičenec.

Dodatno se uvaja pravilo, po katerem lahko neporavnana pravnomočna in izvršljiva obveznost iz prejšnje BPP ovira pridobitev nove BPP.

Predlog vsebuje dve pomembni varovalki. Ovira ne velja, če oseba dolg redno odplačuje po dogovorjenih obrokih, organ pa lahko novo pomoč kljub dolgu odobri, če bi zavrnitev dejansko onemogočila učinkovito sodno varstvo.

Finančna odgovornost upravičenca je v noveli opisana zelo podrobno.

VII / kakovost

Kaj pa kakovost odvetnika, ki ga sistem financira?

Na tej točki je zakon bistveno manj natančen.

ZBPP omogoča, da pristojni organ na zahtevo upravičenca oziroma z njegovim soglasjem razreši postavljenega odvetnika, ki »ne opravlja v redu svoje dolžnosti«. Namesto njega se postavi drug odvetnik, o razrešitvi pa se obvesti Odvetniška zbornica Slovenije.

Toda sam ZBPP podrobneje ne določa, kaj pomeni, da odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu.

Ne določa posebnega standarda BPP za položaje, kot so dolgotrajna neodzivnost, zamujen rok, neudeležba na naroku, pomanjkljiva komunikacija, nepredlaganje pomembnega dokaza ali očitno neustrezno procesno ravnanje.

Razrešitev odvetnika lahko zaščiti prihodnost. Ne popravi nujno škode, ki je že nastala.

Odvetniki so sicer poklicno, disciplinsko in odškodninsko odgovorni po drugih predpisih. Zakon o odvetništvu (ZOdv) zahteva vestno opravljanje poklica in pozna tudi zavarovanje poklicne odgovornosti.

Vendar ZBPP nima posebej razvitega sistema, ki bi javno financiranje pravne pomoči neposredno povezal z merjenjem kakovosti te storitve.

VIII / vloga sodišča

Sodišče opozori na nesposobnega laičnega pooblaščenca. Kaj pa odvetnika?

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) vsebuje zanimivo razliko.

Če stranko pred okrajnim sodiščem zastopa pooblaščenec, ki ni odvetnik, in sodišče ugotovi, da ni sposoben za zastopanje, mora stranko opozoriti na škodljive posledice nepravilnega zastopanja.

Prav tako mora sodišče stranko brez pooblaščenca, ki zaradi nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozoriti, katera procesna dejanja lahko opravi.

Ko stranko zastopa odvetnik, zakon izhaja iz njegove strokovne usposobljenosti. Splošne vzporedne določbe, ki bi sodišču nalagala sprotno preverjanje kakovosti njegovega zastopanja, ni.

Pri BPP je zato mogoče, da je stranka formalno strokovno zastopana, čeprav je dejanska kakovost zastopanja vprašljiva.

To ne pomeni, da bi moralo sodišče prevzeti vlogo odvetnikovega nadzornika. Odpira pa vprašanje, kdo mora ukrepati, če je iz samega postopka očitno, da pravna pomoč ne opravlja funkcije, zaradi katere je bila dodeljena.

IX / posledice

Napaka odvetnika lahko postane procesna težava stranke

ZPP določa, da imajo procesna dejanja pooblaščenca v mejah pooblastila enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka.

To je običajno in potrebno pravilo zastopanja. Pri BPP pa ima lahko posebno težo.

Če odvetnik opusti pomembno procesno dejanje, zamudi rok ali napačno oblikuje procesno ravnanje, zamenjava odvetnika sama po sebi ne vzpostavi nujno stanja pred napako.

ZPP sicer omogoča vrnitev v prejšnje stanje ob zamudi iz upravičenega razloga, vendar ZBPP ne določa posebnega pravila, po katerem bi bila strokovna napaka postavljenega BPP-odvetnika avtomatičen razlog za sanacijo zamude.

Sistem lahko zamenja izvajalca. Težje je vrniti procesno možnost, ki je bila že izgubljena.

Zanimiva je tudi ureditev stroškov. ZPP omogoča, da sodišče pooblaščencu naloži stroške, ki jih je po svoji krivdi povzročil nasprotni stranki. Primerljivega splošnega pravila, po katerem bi isto sodišče v pravdi neposredno saniralo škodo, ki jo je odvetnik povzročil lastni stranki, ni. Za to pridejo v poštev drugi instituti odgovornosti.

X / evropsko opozorilo

Evropska komisija opozori na plačilo izvajalcev. ZBPP-D tega problema ne rešuje.

Poročilo Evropske komisije o stanju pravne države 2026 za Slovenijo posebej opozarja na plačilo odvetnikov v zadevah pravne pomoči.

Vrednost, ki predstavlja podlago za njihovo plačilo, se po ugotovitvah Komisije ni spremenila od leta 2019, medtem ko je kumulativna inflacija do decembra 2025 presegla 26 %.

Odvetniška zbornica Slovenije je zvišanje zahtevala od leta 2022. Ministrstvo za pravosodje je zahtevo januarja 2026 zavrnilo, OZS pa je februarja 2026 sprožila upravni spor.

Ni mogoče enačiti nižjega plačila s slabo pravno pomočjo. Lahko pa realna vrednost plačila vpliva na pripravljenost izkušenih odvetnikov za prevzem BPP, razpoložljivost specialistov in čas, ki ga lahko izvajalec nameni zahtevni zadevi.

ZBPP-D podrobno spreminja soprispevek upravičenca in vračanje denarja, ne rešuje pa neposredno problema realne vrednosti plačila izvajalcev, ki ga je Evropska komisija posebej izpostavila.

XI / sklep

Dostop do pravice se ne meri samo v odločbah in evrih

ZBPP-D vsebuje resnične izboljšave. Pomembna je predvsem širitev dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, poenostavitev za prejemnike varstvenega dodatka in usmerjanje odvetnikov po pravnih področjih.

Toda širša slika kaže drugačen poudarek.

Predlog zelo natančno določa, koliko mora upravičenec doplačati, kdaj mora sredstva vrniti, kako se denar zadrži na fiduciarnem računu in kako lahko stara obveznost vpliva na novo BPP.

Bistveno manj podrobno pa določa, kako se meri kakovost storitve, ki jo država financira, kdo mora zaznati nekakovostno zastopanje in kako se popravi procesna škoda, ki je upravičencu že nastala.

Podatki CEPEJ tej razpravi dodajo še pomemben finančni kontekst: Slovenija za pravosodje kot celoto namenja sorazmerno veliko, brezplačna pravna pomoč pa predstavlja razmeroma majhen del tega proračuna.

Zato vprašanje ni samo: koliko nas BPP stane?

Enako pomembno je vprašanje:

Ali pomoč, ki jo država prizna in financira, človeku dejansko zagotovi kakovostno in učinkovito varstvo pravic – in kdo odgovarja, kadar ga ne?