PDF ni digitalno sodstvo

Če e-sodstvo pogledamo z vidika njegove osnovne arhitekture, je velik del digitalizacije še vedno zgrajen okoli dokumenta. Namesto papirne vloge imamo elektronsko vlogo. Namesto fizičnega podpisa digitalni podpis. Dokument se pretvori v datoteko, vloži v sistem, evidentira, prenese in shrani.

To je pomemben napredek glede na papirno poslovanje. Vendar elektronski dokument sam po sebi še ne pomeni digitalnega postopka.

Uporabnik lahko v določenih postopkih vlogo odda elektronsko. Lahko se identificira, vnese zahtevane podatke, priloži dokumente in prejme potrdilo o vložitvi. Toda ko dokument vstopi v sistem, se digitalna uporabniška izkušnja v veliki meri konča.

Stranka praviloma nima enotnega digitalnega prostora, v katerem bi odprla svojo zadevo in na enem mestu videla, kaj je bilo vloženo, kaj je poslalo sodišče, kateri dokumenti sestavljajo spis, kaj se je zgodilo, kaj sledi in kateri rok teče.

V bolj digitaliziranih postopkih lahko uporabnik pri oddanih vlogah vidi vrsto vloge, sodišče, opravilno številko, status in datum. To je uporabno. Toda podatek o dogodku ni isto kot dostop do vsebine dokumenta, videti naslov vloge pa ni isto kot imeti elektronski sodni spis.

Uporabnik tako pogosto dobi predvsem metapodatke o dogajanju, ne pa celovitega digitalnega pogleda na svojo zadevo.

CCJE v letu 2026 pripravlja Mnenje št. 29 o uporabi umetne inteligence pri sodnem odločanju. Razprava se upravičeno ukvarja s sodniško neodvisnostjo, odgovornostjo za napake, transparentnostjo in varstvom osebnih podatkov.

Vendar mora sodni spis, preden ga lahko kakovostno analizira AI, obstajati v okolju, kjer so podatki dostopni, strukturirani, povezani, varovani in tehnično uporabni.

Julija 2026 je Vrhovno sodišče odprlo Centralni dokumentacijski digitalizacijski center v Celju. Slovenska sodišča letno prejmejo do dva milijona vhodnih pošiljk oziroma približno 70 milijonov strani. Center je pomemben korak: fizična pisanja se prevzamejo, razvrstijo, skenirajo, validirajo in vključijo v informacijske sisteme sodstva.

To je potrebno delo. Toda prav številka 70 milijonov strani pokaže naravo problema: če je osnovna informacijska enota sodstva še vedno predvsem stran dokumenta, preobrazba ni končana s tem, ko jo je mogoče skenirati.

Pravo bo vedno temeljilo na dokumentih. Sodbe, pogodbe, izvedenska mnenja, vloge in dokazi ne bodo izginili. Sodobno digitalno sodstvo pa mora znati iz dokumentnega sveta ustvariti tudi strukturirano digitalno okolje.

Postopek ni zgolj mapa datotek, ampak povezan niz dogodkov, rokov, oseb, zahtevkov, odločitev in pravnih posledic. Takšen sistem lahko uporabniku pokaže, kaj se dogaja; sodniku pomaga pri organizaciji velikega spisa; podatke pa povezuje, išče in analizira.