Celzova opredelitev prava je stara skoraj dva tisoč let, vendar še vedno presenetljivo natančno pove nekaj, kar se v sodobnem pravnem jeziku pogosto izgubi. Beseda ars tu ne pomeni umetnosti v današnjem pomenu slikarstva, kiparstva ali glasbe. Pomeni veščino, znanje, obvladovanje – sposobnost iz posameznih pravil, dejstev, vrednot in okoliščin ustvariti celoto, ki vzdrži.
Pravo zato ni samo zbirka členov. Prav tako ni zgolj postopek, institucija ali oblast. Je poskus urejanja sveta tako, da lahko različni ljudje v njem živijo skupaj, ne da bi bil močnejši že zaradi svoje moči tudi tisti, ki ima prav.
V tem pomenu je pravo res ars: zahtevna veščina razločevanja med tem, kar je mogoče, kar je dovoljeno, kar je pravilno in kar je pravično.
In prav tu se začne tudi ta galerija.
Več svetov v enem projektu
PravnaDržava.si je tehnološko sodoben projekt, vendar njegov namen ni tehnološki.
Tehnologija je infrastruktura. Omogoča hitrejše iskanje, povezovanje informacij, razumevanje postopkov, pregledovanje dokumentov in približevanje prava človeku. Toda za tehnologijo ostaja starejše vprašanje: kakšno družbo želimo zgraditi z orodji, ki jih imamo na voljo?
Zato se na tem mestu srečujejo svetovi, ki jih običajno ločujemo.
Pravo.
Pravosodje.
Tehnologija.
Zgodovina.
Arhitektura.
Kultura.
Umetnost.
V resnici med njimi ni tako ostre meje.
Dobra arhitektura ustvarja prostor, v katerem se človek počuti varnega. Dobro pravo ustvarja družbeni prostor, v katerem se človek lahko počuti varnega. Umetnost išče obliko za nekaj, česar ni mogoče v celoti izreči. Pravo išče obliko za ideje, kot so pravičnost, dostojanstvo, svoboda, odgovornost in enakost.
V vseh primerih gre za isto temeljno človeško potrebo: iz kaosa ustvariti red, iz posameznih delov celoto in nevidnemu dati obliko.
Lepota ni okras
Lepota v tem projektu ni dekoracija prava.
Je del širše predstave o tem, kakšna naj bi bila urejena družba.
Družba, zgrajena na trdnih temeljih, ni samo družba, v kateri institucije formalno obstajajo in zakoni veljajo. Pomembno je tudi, kako človek v njej živi, kako ga institucije obravnavajo, koliko predvidljivosti ima njegovo življenje in ali se lahko zanese na to, da bodo pravila veljala tudi takrat, ko jih potrebuje sam.
Lepo mesto ni lepo samo zaradi fasad. Lepo je zato, ker je mogoče v njem živeti.
Podobno tudi pravna država ni dobra samo zato, ker ima ustavo, sodišča, zakone in postopke. Njena vrednost se pokaže v trenutku, ko posameznik potrebuje zaščito, odgovor, pošten postopek ali možnost, da je slišan.
Pravo postane živo šele tam, kjer ga lahko človek dejansko uporabi.
Lepota bivanja in pravičnost družbe zato nista tako oddaljeni, kot se zdita. Obe govorita o svetu, v katerem so stvari na svojem mestu.
Podobe, ki ne obstajajo
Slike v tej galeriji so ustvarjene s pomočjo umetne inteligence.
To je pomemben del njihovega nastanka, vendar ne nujno najpomembnejši del njihovega pomena.
Med njihovim ustvarjanjem se je pokazalo nekaj zanimivega: umetnost je bila od nekdaj tudi iskanje podob nečesa, česar v stvarnem svetu še ni.
Slikar na praznem platnu ni reproduciral samo tega, kar je videl. Predstavljal si je nekaj, česar pred tem ni bilo. Fotografija je nekoč korenito spremenila odnos med stvarnostjo in podobo. Tisk je spremenil odnos med človekom in znanjem. Industrijski stroji so spremenili način izdelovanja stvari. Računalnik je spremenil način obdelovanja informacij.
Umetna inteligenca odpira novo poglavje iste zgodbe.
Ni čopič, fotoaparat ali tiskarski stroj v dobesednem smislu. Toda tudi ona je orodje, s katerim lahko človek zamisel pretvori v obliko.
Razlika je v razsežnosti.
Prvič imamo orodje, ki lahko v zelo kratkem času povezuje in obdeluje količine informacij, oblik, podob in povezav, ki jih posamezen človek ne bi mogel pregledati v celotnem življenju.
To spreminja ustvarjanje.
In spreminjalo bo družbo.
Novo orodje, staro vprašanje
Vsaka velika tehnološka sprememba je najprej povečala človekove sposobnosti.
Toda skoraj nobena ni sama odločila, za kaj bodo te sposobnosti uporabljene.
Enako velja za umetno inteligenco.
Lahko pripomore k bolj razumljivemu pravu, dostopnejšemu znanju, boljšemu odkrivanju napak, učinkovitejšim institucijam in bolj enakemu dostopu do informacij. Lahko pomaga človeku videti povezave, ki so bile prej skrite v tisočih dokumentih in milijonih podatkov.
Toda iz več informacij pravičnost ne nastane avtomatično.
Umetna inteligenca lahko poveča človekovo sposobnost. Ne more pa namesto človeka določiti, kaj je vredno.
In prav zato postajajo pravo, kultura in etika z razvojem tehnologije pomembnejši, ne manj pomembni.
Prihodnost umetne inteligence je v podrobnostih nepredvidljiva. V eni stvari pa je precej bolj predvidljiva: svet po njej ne bo povsem enak svetu pred njo.
Vprašanje zato ni več, ali bo tehnologija spremenila družbo.
Vprašanje je, kakšno družbo bomo z njo ustvarili.
Človek v središču
Morda je prav umetnost tista, ki nas pri tem spominja na nekaj, kar številke težko izrazijo.
Človek ne potrebuje samo učinkovitega sveta.
Potrebuje tudi svet, ki ima pomen.
Potrebuje dostojanstvo. Lepoto. Občutek varnosti. Pripadnost. Mir. Možnost, da pogleda skozi okno, stopi na ulico, vstopi v institucijo ali odpre sodno odločbo in začuti, da svet okoli njega ni sovražen in popolnoma arbitraren.
Lepota je zato nenavadna človeška dodana vrednost.
Za preživetje bi bilo marsikaj dovolj.
Človek pa že tisočletja slika stene, gradi trge, oblikuje vrtove, piše pesmi, ustvarja glasbo in išče skladnost. Ne zato, ker bi brez tega nujno umrl, ampak zato, ker želi živeti kot človek.
Tudi pravo ima podobno presežno razsežnost.
Družbo bi bilo mogoče organizirati samo z močjo.
Pravo obstaja zato, ker smo si postavili zahtevnejši cilj: da moč ne bi bila edino merilo.
Pravna država kot kultura
Pravna država zato ni zgolj pravni pojem.
Je tudi kultura.
Kultura odnosa do drugega človeka.
Kultura oblasti.
Kultura argumenta.
Kultura omejevanja moči.
Kultura postopka.
Kultura odgovornosti.
In navsezadnje kultura razločevanja med dobrim in pravičnim.
Zgodovina je dovoljkrat pokazala, da človekova sposobnost ustvarjanja sama po sebi ne zagotavlja dobrega rezultata. Isto znanje lahko gradi ali ruši. Ista tehnologija lahko osvobaja ali nadzoruje. Ista institucija lahko ščiti ali postane sama sebi namen.
Zato potrebujemo pravo.
Toda tudi pravo potrebuje nekaj več od lastnih pravil.
Potrebuje mero.
Prav tisto, ki jo je Celz tako jedrnato zajel z besedama boni et aequi – dobro in pravično.
Ko so stvari na pravem mestu
Morda je med pravičnostjo in lepoto še ena skupna lastnost.
Obe pogosto prepoznamo, še preden ju znamo popolnoma razložiti.
Ko človek opazuje sončni zahod – v naravi, na sliki, na zaslonu ali samo v spominu – ga ne osrečuje njegova uporabnost. Lepota nima nujno funkcije. Toda za trenutek ustvari občutek skladnosti.
Občutek, da je nekaj tako, kot mora biti.
Tudi dobra pravna odločitev lahko vsebuje nekaj podobnega. Ne zato, ker bi bila lepa v estetskem smislu, ampak ker so argumenti, dejstva, pravila in človekova situacija postavljeni v pravo razmerje.
Pravičnost je morda eden od načinov, kako družba ustvarja skladnost.
Zato bi bilo premalo želeti si samo učinkovito pravno državo.
Vredna prizadevanja je pravna država, ki je tudi žlahtna: dovolj močna, da varuje šibkega; dovolj zadržana, da omejuje samo sebe; dovolj razumna, da zna razlikovati; in dovolj človeška, da nikoli ne pozabi, komu je pravo namenjeno.
Umetnost prava
Te podobe zato niso ilustracije pravnih pravil.
So vizualni prostor projekta.
Pripovedujejo o ravnotežju, mejah, teži, praznini, svetlobi, redu, negotovosti, človeku in prostoru okoli njega. O stvareh, o katerih govori tudi pravo, čeprav uporablja drug jezik.
Nastale so s tehnologijo, ki je nova.
Vprašanja, ki jih odpirajo, pa so zelo stara.
Kaj je pravično?
Kaj je lepo?
In kakšen svet želimo pustiti za seboj?
Morda je prav tam, kjer se ta vprašanja srečajo, pravi pomen stare misli: